Raíces

Kaja Beton

Kaja Beton, diplomirana etnologinja in kulturna antropologinja ter kustodinja se je rodila leta 1981 in vse od takrat prebiva v Kamni Gorci. Zanima jo tako način življenja Slovencev, zgodovina Kamne Gorice in njene okolice, kot tudi spoznavanje tujih kultur, največkrat preko lastnih popotovanj. S fotografijo se ukvarja ljubiteljsko. Pot jo je že trikrat zanesla v Južno Ameriko. Do sedaj je na večmesečnih potovanjih spoznala Mehiko, Gvatemalo, Kubo, Ekvador, Peru in Bolivijo. O popotovanjih je že imela potopisna predavanja, v reviji Polet je izšel njen članek o popotovanju v okolici Chachapoyasa v severozahodnem Peruju. Razstava V ZAVETJU ANDOV: Tržnica – prostor srečevanja in trgovanja, je njena prva fotografska razstava.

Andreja Trenc

Andreja Trenc je svetovalka za španski jezik in koordinatorka za tuje jezike in projekte pri Centru Oxford, Mladinska knjiga Trgovina. Po končanem študiju hispanistike na ljubljanski Filozofski fakulteti, je svojo pedagoško prakso izpopolnjevala na osrednjih jezikovnih šolah v Ljubljani kot profesorica španščine, nato pa je teorijo in prakso poučevanja povezala z delom svetovalke za španski jezik in učbenike pri Mladinski knjigi Trgovina, Centru Oxford. Trenutno se področja njenega dela razširjajo na koordinacijo vseh tujejezičnih programov v Centru Oxford, urejanje spletnih strani www.centeroxford.com, ter predvsem, celostno podporo pri učenju in poučevanju španščine: organizacijo izobraževanj za profesorje, delavnic v španščini od najmlajših do tretjega življenjskega obdobja ter bralnih tekmovanj za razširjanje bralne kulture v španščimi med mladimi.

Pri svetovanju na področju gradiv za učenje španščine se povezuje s stroko, tujimi kulturnimi centri in založbami SM, ANAYA, Edinumen in SGEL.

Ana Cecilia Prenz

je diplomirala na Univerzi La Sapienza v Rimu z diplomskim delom Vpliv sistema Konstantina Stanislavskega v argentinski dramatiki (Milano, Editori della Peste, Agorà, 1999).

Danes dela kot raziskovalka na področju španske književnosti na Filozofski fakulteti Univerze v Trstu. Tam tudi koordinira projekt o Zbliževanju iberskega, apeninskega in balkanskega polotoka med Univerzama v Trstu in v Sarajevu. Objavila je mnoge članke o sodobnem argentinskem gledališču, v italijanščino je prevedla drami Edvarda Pavlovskega El señor Laforgue in Telarañas (Firence 1998-1999, Es.Ip.So), iz srbohrvaščine v španščino Poesías escogidas de Izet Sarajlic, objevljene v Čilu (Lar, 1995) in iz srbohrvaščine v italijanščino gledališko igro Shalom a Toledo A. Bukviča (v “COMUNICARE letterature lingue”, 4 (2004), Bologna, Il Mulino). Prav tako raziskuje književnost španskih Židov na Balkanu. V zvezi s to temo je objavila Da Sefarad a Sarajevo. Percorsi interculturali: le multiformi identità e lo spazio dell’Altro (Collana Beth, Esselibri, Neapelj, 2006). Ukvarja se tudi s španskim renesančnim gledališčem. Pri založbi Univerze v la Plati je objavila svojo doktorsko disertacijo z naslovom Contigüidades culturales en las piezas romanas de Bartolomé de Torres Naharro (La Plata, 2008).

Njeno zadnje objavljeno delo je Incontri/Disincontri, due percorsi nella cultura e letteratura spagnola e ispanoamericana (EDULP-ICI, La Plata, 2008).

* Prevedli studentje 4. letnika pri seminarju Spansko jezikoslovje s prof. Jasmina Markič.

Pablo Furioso

je plesalec in učitelj tanga; prav tako proučuje zgodovinski in poetični vidik tega plesa. Napisal in interpretiral je številne gledališke predstave, ki vključujejo glasbo, ples in poezijo. Sodeluje z Univerzo v Trstu. Njegova najbolj prepoznavna dela so: “Soñando un tango” (2003-2004), z lastnimi besedili in besedili Borgesa, Pelaya, Doline in Longhija, ki je bilo predstavljeno v Avditoriju v Gorici med koncertno sezono “Rodolfo Lipizer”, v Rovinju, v Gledališču Tartini v Piranu, in v Gledališču Miela v Trstu; “Poetas en español”, v okviru pobude “Parole alla Scrittura”, 5 pesniških koncertov z besedili Federica Garcíe Lorce, Jorgeja Luisa Borgesa, Pabla Nerude, Nicolása Guilléna in Julia Cortázarja, (2005); La vuelta al día en ochenta mundos” , po delu Julia Cortázarja, s pianistom Eduardom Poettom, Gledališčem Miela iz Trsta, predstavljeno na Festivalu latinskoameriškega filma (2009).

* Prevedli studentje 4. letnika pri seminarju Spansko jezikoslovje s prof. Jasmina Markič.

Joel Loyo

Strast tega mladega oblikovalca, rojenega v Mehiki leta 1981, ki že nekaj let prebiva v Sloveniji, so oblike in barve. Diplomiral je na fakulteti Centro de Estudios Gestalt (modno oblikovanje in marketing) v Veracruzu in sodeloval tako na “Fashion international View” v Mehiki, kakor tudi na “Fashion Week México”. Med drugimi je oblikoval projekte, kot so: “Opening store of Selther” z umetniki iz “Cirque du soleil”, “Extravaganza”in “Yo Tango”.

V okviru narodnega gledališča je oblikoval za predstave, kot so: “Šeherezada”, “El canto del hombre” “Proyector Shakespeare”; za Palacio de las Bellas Artes pa je sodeloval pri predstavah “Seviljski brivec”, “El retablo del maese Pedro” y “Turando”. Na televiziji je izstopal s svojo kostumografijo v različnih telenovelah.

Zdaj predstavlja svojo najnovejšo kolekcijo, za katero ga je navdihnila ena najpomembnejših in najbolj kontroverznih slikark vseh časov v Mehiki – Frida Kahlo, ki je bila s svojo usodo ustvarjalka svoje osebnosti in predmet svoje lastne mojstrovine, dela, ki jo postavlja na mesto enega izmed temeljev mehiške umetnosti vseh časov. Svet jo pozna ne samo po njenih trpkih in surrealističnih delih, temveč tudi po njenem življenju in tragedijah, ki so se ji zgodile. Kreacije Joelove kolekcije izražajo stiliziran pogled na njena dela in njeno videnje Mehike. Je polna barv, rož, predkolumbovskih simbologij, tipičnih oblačil, religije, zabave in veselja. Skratka, značilnosti Mehike.

* Prevedli studentje 4. letnika pri seminarju Spansko jezikoslovje s prof. Jasmina Markič.

Silvia Penide

Nekateri se trudijo razložiti svet Silvije Penide s procenti: 40% kantavtorica, v enaki meri pop solistka, in preostali del… nekje med eksperimentalnim in elektronskim. Res pa je, da njen predlog temelji na iskrenosti, bližini in neposrednosti.

Tako osebna odločitev je lahko samo še podkrepljena s prepričljivostjo Silvijinega glasu: če njene pesmi nastajajo iz nekakšnega koketiranja med dotikom kože s kožo in lahkotne žalosti, potem kanal, po katerem prispejo do publike, seže globoko v dušo in srce. Ob spremljavi kitare Silvijin presunljiv razpon ustvarja intimno vzdušje in s pomočjo skupine, ki jo spremlja, obuja spomine tako na vsakdanje, kot tudi na sanjske kraje.

Če bi rad izvedel več o tej mladi in obetajoči kantavtorici, obišči njeno spletno stran:

http://www.myspace.com/silviapenide

*Prevedla Barbara Uran in lektorirala Tamara Frank

Carlos Pascual

Carlos Pascual je opravil študij teatra, kina in literature v Mehiki in Los Angelesu. Je avtor pesmi, romanov, esejev in filmskih kritik, hkrati tudi ustvarja na področju kina, teatra, radia in tiska. Njegovo delo s kratkimi filmi je prejelo šest mednarodnih nagrad, vključno s prvo nagrado žirije na festivalu  Internacional Expresión en Corto. Trenutno živi in dela v Ljubljani.

Obišči njegov spletno stran: www.elmalabar.org

*Prevedel Miha Vehar.

Edwin Munoz

Kolumbijec Edwin Munoz živi v Mariboru od leta 2003. Odkar je prek izmenjave prišel kot profesor španščine, dela v šolstvu. V zadnjem času uvaža zamrznjeno sadje in kolumbijsko kavo «Los Andes»,  to je 100 % kolumbijska kava, ki je zagotovo “najboljša kava na svetu”, s certifikatom kakovosti, brez primesi in 100% arabske kakovosti.

*Prevedla Ula Gojo in lektorirala Tamara Frank.

Eunice Palacios

Eunice Palacios je rojena v San Salvadorju (El Salvador). Diplomirala je iz menedžmenta na srednjeameriški Univerzi José Simeón Cañas in pridobila naziv MBA na Tehniški Univerzi v Madridu.Zanima jo filatelija, spoznavanje različnih kultur, joga, pilates, literarura o osebnostni rasti in razvoju, kuharski recepti, potovanja in sodelovanje v humanitarnih projektih za razvoj držav tretjega sveta. Nekaj let je živela v Madridu, kjer je imela v sklopu humanitarne organizacije priložnost sodelovati v projektih za razvoj manj privilegiranih držav. Od tod njeno zanimanje za širjenje solidarizma v teh državah. Odkar je delala na projektih v državah Južne Afrike, se zaveda resničnega stanja in prikritih potreb teh držav.

Na dogodku Café Nativo bo izpostavila nekaj razlik med salvadorskim žargonom in drugimi žargoni špansko-govorečih ljudi, ki bodo predstavljeni na dogodku.

Luca Bianchi

Dokončuje doktorat na Fakulteti za doktorske študije “Escuela de Doctorado de Ciencias Integradas para la Sostenibilidad Territorial”. Raziskuje na Centru za študije socialnih služb in na Centru za latinskoameriške študije Univerze v Trstu (CSAL). Hkrati je asistent pri vodstvu revije «Visioni LatinoAmericane» inštituta CSAL.

*Prevedel por Miha Vehar.

Barbara D’Introno

Je psihologinja, ki trenutno dela na projektu “Severnica”, kjer se ukvarja z imigracijo žensk. Sodeluje s Centrom za latinoameriške študije Univerze v Trstu. Opravila je raziskave v staroselskih skupnostih mehiške zvezne države Chiapas.

*Prevedel por Miha Vehar.

Urška Heller

Rodila se je leta 1948 v Zürichu. V Ljubljani je končala šolo za oblikovanje na Akademiji za likovno umetnost in nato še tri leta nadaljevala specialno šolanje v ateljeju akademskega kiparja Stojana Batiča. V kasnejših letih je redno izpopolnjevala svoje znanje pri akademskem kiparju Miliju Cvelbarju. Do sedaj je imela 18 samostojnih razstav, sodelovala pa je na 16 skupinskih razstavah in natečajih. Posebej odmevne so njene razstave s tematiko verske umetnosti (svetniki, angeli in Križev pot), pa tudi razstave o Don Kihotu, ki jih prireja skupaj s fotografom Dušanom Ježem. Njene skulpture so večinoma v žgani glini, delno pa tudi v bronu.

Samostojne razstave: (izbor)

1973, Revija visoke mode, Zagreb

1978. Mestna galerija, Ljubljana

1978, Pilonova galerija, Ajdovščina

1996, Galerija Polje, Ljubljana

1999, Galerija Krka, Ljubljana

2000, Razstavišče Staneta Strnada, Slovenj Gradec

2001, Galerija Gorenje, Velenje

2001, Studio galerija Gasspar Piran

2002, KC Srečka Kosovela, Sežana

2005, 2009 Galerija Loterije Slovenije, Ljubljana

2008, Cerkev Sv. Vida, Dravograd

2009, Cerkev Sv. Duha, Slovenj Gradec

Dušan Jež

Rodil se je leta 1954 v Ljubljani. Je samostojni fotograf, z umetniško oziroma avtorsko fotografijo se ukvarja od leta 1972. Je soustanovitelj Foto skupine Moste (1978), skupino pa je vodil v njenem najbolj plodovitem obdobju, ko je bila največji delujoči fotoklub v Ljubljani (1987 do 1997). Dušan Jež je bil največkrat objavljani avtorski fotograf v Sobotni prilogi Dela v letih 1997 do 2001 in učenec fotografa Joca Žnidaršiča, bil je eden glavnih fotografov pri prenovi Idrijskega muzeja v gradu Gewerkenegg in fotograf energetskih objektov za potrebe celotnega slovenskega elektrogospodarstva (v letih 2002 do 2009 so v reviji elektrogospodarstva objavili 1000 njegovih fotografij). V letu 2009 je bil kot glavni fotograf Univerze v Ljubljani posebej pohvaljen za objavo 450 fotografij Univerze – v Zborniku Univerze ob njeni 90-letnici. Za svoja dela je kot edini Slovenec prejel po dve nagradi svetovnih fotografskih natečajev UNESCO in NIKON – NPCI in tudi druga priznanja.

Samostojne razstave (izbor):

1989, KD Španski borci, Ljubljana

1996, Ars Cafe galerija pri Črnem orlu, Idrija

1999, Galerija Krka, Ljubljana

1999, 2001 in 2002, Galerija Cicero-Delo, Ljubljana

2001, Galerija Cankarjev dom, Ljubljana

2002, Galerija Weingarten- Bodensee, Nemčija

2003, Galerija Foto Tivoli, Ljubljana

2005, Galerija Loterije Slovenije, Ljubljana

2005, Centralna stavba Evropskega parlamenta, Bruselj

2005, Zavod Svetega Stanislava, Ljubljana

2006, Ars Sacra, Maribor

2006, Slovenski etnografski muzej, Ljubljana

2006, Hotel Mitra, Ptuj

2009, Urad za intelektualno lastnino, Ljubljana

2010, TIC Ptuj in Pošta Slovenije Maribor

Lucía Ramallo Cuesta

Ta madridcanka, ki je diplomirala iz Administracije in vodenja podjetij na Univerzi Autónoma v Madridu, je v Slovenijo prisla po nakljucju in se tukaj posvetila poucevanju spanscine kot tujega jezika, podrocju, na katerem je pricela tudi profesionalno izobrazevanje. Po nekaj letih delovanja kot uciteljica spanscine v razlicnih jezikovnih solah in kot poslovne spanscine v razlicnih podjetjih in slovenskih institucijah, je delovala dve leti kot uciteljica spanscine na Gimnaziji Jozeta Plecnika, kjer je ustanovila tudi spansko gledalisko skupino »Los Subañoles«. Od septembra 2008 vodi Instituto Cervantes v Ljubljani.

Kaj je LUNA GITANA?

Kulturno-umetniško društvo Luna Gitana je nepridobitno združenje ljubiteljev kulture flamenka, ki jih družita predvsem želja po spoznavanju in širjenju te umetnosti.

Flamenko ples je v Sloveniji prisoten že več kot desetletje, kolikor je minilo od prvega plesnega seminarja pod vodstvom Jelene Markovič. Pri njej je svoje prve korake v svet flamenka naredila večina njihovih članov. Čeprav so za njo prihajali in odhajali novi učitelji, gre prav njej zahvala, da smo se v Ljubljani seznanili s flamenkom. Nenazadnje brez nje tudi društvo Luna Gitana ne bi nastalo v današnji zasedbi.

Glavni cilj društva je spodbuditi zanimanje širše javnosti za kulturo flamenka v Sloveniji in vsem tistim, ki jih ta zvrst privlači, omogočiti, da se lahko s pomočjo priznanih, izkušenih pedagogov na tem področju izobražujejo tudi pri nas. S tem namenom društvo organizira redno celoletno vadbo flamenka za vse zahtevnostne stopnje, intenzivne seminarje, flamenko večere, okrogle mize, predavanja o flamenko plesu in glasbi, pa tudi nastope in gostovanja tujih umetnikov.

Društvo je tesno povezano z zibelko flamenka, Andaluzijo, in pobrateno s španskim društvom La Argentinita iz mesteca Sanlúcar de Barrameda, ki si na španskih tleh dejavno prizadeva ohranjati tradicijo čistega flamenka. Z njihovo pomočjo k njim redno prihajajo tisti učitelji in umetniki, ki imajo v svetu flamenka posebno mesto, saj niso le šolani pedagogi, ampak tudi izjemni ljudje, ki so z njimi pripravljeni deliti ne le znanje in izkušnje, pač pa tudi tradicijo, ki jo živijo, nevidno skrivnost flamenka – la esencia pura del flamenco. To si društvo šteje v poseben privilegij in čast.